Zvezdne sanje so že tretja slikanica, ki sem jo ustvarila v sodelovanju z avtorico Petro Šuštar. Tudi ta knjiga je pravljična meditacija, hkrati pa je tudi uspavanka. Od prvih dveh slikanic se razlikuje po obliki, barvah in občutkih, ki jih upodablja in navdihuje.
V slikanici Zvezdne sanje ne nastopa veliko likov, vlogo glavnega junaka pa prevzamejo bralci sami. Glavni junak se pojavi med zvezdami in luno, kjer mirno lebdi, napol zaspan, soočen s številnimi čustvi. Po puhastih oblačkih se lahko otrok varno sprehodi vselej, ko se sreča z neprijetnimi čustvi, ki trmasto vztrajajo z njim. Protagonist sčasoma spozna, da so vsa čustva popolnoma v redu in pomembna, pa naj bodo pozitivna ali negativna. Ob tem spoznanju mirno zaspi.
Prevladujoči slog v tej slikanici je minimalističen in zato kot tak vzbuja umirjenost. Ob upoštevanju vseh teh dejstev, sem se odločila za omejeno barvno paleto, in sicer sem izbrala modro barvo v kombinaciji z bolj nevtralnimi in rumenkastimi odtenki. Modra barva nas s svojo večplastnostjo takoj pritegne v svoje globine, kot bralec lahko v njej iščete in tudi najdete svoje sanje. Bela barva je prav tako veličastna in izrazita kot modra. Ne prikazuje praznine, temveč odsotnost modre barve. Entiteta, v kateri mi, bralci, iščemo oprijem.
Z ustvarjalnega vidika mi je bila ta slikanica najljubša, saj me v celoti opiše kot osebo. Modra je moja barva. Neskončna v svojih globinah in plasteh. Prazen prostor pa moj um, ko se umiri. Prazen prostor odreja red.
